Tramontane
Tramontána je kratkotrajen prehoden veter, ki na Jadranu piha s severa. Piha v vseh letnih časih. Lahko je močan in nevaren veter. Običajno preide v burjo. Doseže lahko hitrost do 200 km/h, običajno pa piha s hitrostjo 80 km/h.
V Sloveniji tramontana pomeni močan (orkanski) severni veter, ki piha z Alp do Benetk, čez Trst in Slovensko primorje ter Istro. Z orkansko močjo lahko podre drevesa, odkriva strehe na hišah, uničuje čolne ali jih celo prevrne.
Burja
Burja je hladen, sunkovit, po večini suh severovzhodni veter, ki se najpogosteje pojavlja med mesecem novembrom in aprilom. Čeprav pojav burje poznajo na večini celin, je verjetno najbolje raziskano območje burje prav v naši bližini, na Jadranu. V Sloveniji piha burja v primorju jugozahodno (JZ) in južno (J) od visokih dinarskih planot, kjer je tudi najbolj pogosto zastopan veter. Pri samem pojavu burje moramo že v začetku ločiti med lokalno ˝burjo˝, ki nastane zaradi hladnega zraka nad kraškimi dolinami in se zaradi razlike v gostoti spušča proti dolini, kjer je zrak z manjšo gostoto (tako nastale vetrove imenujemo katabatični vetrovi in dosegajo hitrosti do 20 m/s), in burjo kot bolj obsežnim pojavom.
Ta sunkoviti severovzhodnik delimo glede na nastanek in njegove splošne značilnosti. Tako poznamo ciklonalni in anticiklonalni tip burje, ki se ne loči zgolj po nastanku, temveč tudi po tem, kakšno vreme s seboj prinaša.
Anticiklonalna burja se pojavi v primeru, ko imamo nad Srednjo Evropo območje visokega zračnega pritiska — anticiklon. Visok pritisk potiska hladen zrak iz notranjosti čez hribovja v nižine oziroma obalne predele. Veter je v tem primeru suh, temperatura večinoma nizka, nebo je vedro in brez oblakov, le na robovih gorovij, s katerih se burja spušča, opazimo oblačne kape (v Vipavski dolini t. i. pojav zastave). Pojav zastave nastopi zato, ker se zrak, ki se spušča, adiabatno segreva, kar vpliva na temperaturo nastanka oblakov in zato oblačnosti ne vidimo med spuščanjem. Oblačnost je moč opaziti samo na vrhu hriba, pod njim pa se razprostira jasna dolina oziroma obala. Kapa se pojavlja zlasti nad Nanosom, Učko, Velebitom, Kamešnico, Biokovim in Orjenom. Če se kapa veča, pomeni, da se burja krepi. Najpogosteje piha popoldan, največjo moč pa navadno doseže med 11. in 13. uro. Najšibkejša je navadno nekaj ur zatem, ko se je izgubila oblačna »kapa« nad hribovjem; takrat včasih celo preneha pihati. Poimenovanje anticiklonalne burje se rahlo razlikuje med viri in državami; tako lahko ta pojav najdemo tudi pod imenom jasna burja (clear bora) ali bora chiara na območjih, ki so pod vplivom italijanščine.
Ciklonalna burja nastopi, ko se ciklon (območje nizkega zračnega pritiska) nahaja na južnem Jadranu oziroma v okolici Jadrana. To območje želi burja zapolniti in tako zapiha iz notranjosti proti nižinskim, obalnim delom. V tem primeru veter s seboj prinaša oblake in slabo vreme (velikokrat prihaja do obilnega deževja ali redkeje sneženja). Burjo pa lahko ločimo tudi po tem, kako piha skozi troposfero. V primeru, ko piha skozi vso troposfero, se imenuje globoka burja (deep bora), če pa je v gibanje vključen le spodnji del troposfere, govorimo o plitki burji (shallow bora). Po dosedanjih raziskavah se zdi, da globoka burja v povprečju ne dosega tako velikih hitrosti kot jih njena plitkejša sestra. Prav tako kot za anticiklonalno burjo poznamo tudi za ciklonalno več različnih imen, v literaturi jo lahko zapazimo kot temno burjo (black bora) oziromo kot bora scura. Prehod ene vrste burje v drugo je zelo pogost. Anticiklonalna burja piha vzdolž celotne Jadranske obale, ciklonalna pa naenkrat samo v enem predelu Jadrana. Burja slabi z oddaljevanjem od vzhodne Jadranske obale proti sredini Jadranskega morja.
Pojav burje se velikokrat razlaga kot katabatični pobočni veter. Če bi v primeru burje šlo za zgoraj omenjeni pobočni veter, bi bila zgodba o njenem nastanku zelo podobna naslednjim vrsticam. Na začetku je hladen zrak na vrhu hriba, ker pa je veliko težji od okoliškega zraku in ker je v dolini še veliko topleje, ga razlika v gostoti sili v padanje proti dolini. Na poti proti dolini ta zrak stalno pospešuje in se segreva, dokler se njegova temperatura ne izenači s temperaturo okoliškega. Ta princip deluje odlično za veter, ki je precej lokalno omejen, ter za hitrosti, ki ne presegajo 20 m/s, kar pa za burjo ni značilno. V primeru burje na Jadranu ta pojav zajame velik del obale in ni zgolj lokaliziran pojav. Še bolj gre na navzkriž takemu načinu razumevanja tudi dejstvo, da osnova katabatičnega razumevanja vetrov zahteva direktno povezavo temperaturnega gradienta s hitrostjo, ki jo lahko tak veter doseže. To pomeni, da bi potrebovali za doseganje hitrosti burje nad 20 m/s temperaturne razlike velikostnega reda nad 20 °C med zrakom na vrhu hriba in dolino, v katero se le-ta spušča. Zaradi vseh teh dejstev, se poskuša pojav burje razložiti primerneje in podrobneje.
Območje, kjer se pojavljajo nekateri najmočnejši vetrovi burje, je gorsko območje Velebita na Hrvaškem. Ta obalna gorska veriga, ki meri 145 kilometrov, predstavlja ogromno vremensko in podnebno razkorak med ostro kontinentalno klimo v notranjosti, za katero so značilne velike dnevne / nočne temperaturne razlike skozi celo leto in jadranska obala z mediteranskim podnebjem. Burja nastane, ker se te dve deljeni masi ponavadi izenačita. Jadranje med burjo je lahko izziv in zahteva previdnost pri pripravljenosti ladje in njegove posadke. Kratki, visoki valovi z belimi grebeni so njene značilnosti, zaradi česar je navigacija težavna. Majhne kapljice, ki jih tvori veter, ustvarjajo tako imenovani "morski dim", ki znatno zmanjša vidljivost. Izkušeni pomorščaki imajo pregovor: »Ko jadra jadra, ne boš!« Jadranje je lahko zelo nevarno za neizkušenega navigatorja v kanalu Velebit, ker lahko veter začne nenadoma na jasen in miren dan in povzroči večje težave, ki pogosto vplivajo tudi na cestni promet. V bližini mest, Senj, Stara Novalja, Karlobag in južni portal predora Sveti Rok na Hrvaškem, lahko doseže hitrost do 220 kilometrov na uro. 21. decembra 1998 je bila hitrost sunka na mostu Maslenica (severno od Zadra) izmerjena z rekordno hitrostjo 248 kilometrov na uro. Med 22. in 25. decembrom 2003 je bila na avtocesti A1 pri tunelu Sveti Rok izmerjena rekordna hitrost 304 kilometrov na uro.
Burin
Burín ali borin je v Jadranu priobalni nočni termični veter, ki piha s kopnega proti morju in nastane, ker se kopno po zahodu sonca ohlaja hitreje kot morje. Piha od sončnega zahoda do sončnega vzhoda iz smeri sever-severovzhod (NNE) do vzhod-severovzhod (ENE).
Burin je značilen veter za vso Jadransko obalo in ima pretežno menjajočo se jakost, ki pa ne presega hitrosti okoli 6 metrov v sekundi . Jakost pogojuje razlika med temperaturo morja in kopna. Najbolj izrazit je poleti in v primeru stabilne vremenske slike, ko na ozračje ne vplivajo vremenske fronte. Burin je nasprotno od hladne in močne burje zelo prijeten in osvežujoč veter.
Jugo ali širóko
Jugo ali širóko je topel in vlažen veter, ki v Jadranu piha iz smeri vzhod-jugovzhod (ESE) do jug-jugovzhod (SSE). Spremlja ga oblačno vreme, pogosto tudi padavine. Močneje in pogosteje piha v južnem Jadranu, v severnem Jadranu pa navadno piha od marca do junija. Povprečna moč je 4-5 Bf (hitrost 16-20 vz.). Poleti traja do tri dni, pozimi pa tudi do devet dni, s kratkimi prekinitvami celo do tri tedne.
Jugo močno razburka morje, vendar pa so valovi pravilnejše oblike ter pri isti višini daljši od valov, ki jih povzroči burja, zato se manj lomijo. Ni tako nevaren kot burja, ker piha enakomerno in ne nastopa nenadoma, nevihtno moč pa doseže šele tretjega dne. Predznaki juga so tišina in spremenljivi šibki vetrovi, meglica in mračen jugovzhoden del obzorja. Vidnost se zmanjšuje, tlak počasi pada, krepijo se zračni tokovi iz jugovzhoda, zlasti v severozahodnem Jadranu višina morja raste.
Tudi jugo ima anticiklonalno in ciklonalno obliko, pri čemer je slednja precej pogostejša. Anticiklonalni jugo piha zlasti spomladi in jeseni, nebo je jasno, po nekajdnevnem pihanju v severnem Jadranu poraste oblačnost, padavin je zelo malo ali jih sploh ni. Ozračje je zelo mračno.
Ciklonalni jugo varira od umirjenega do nevihtno močnega vetra, ki piha včasih tudi sunkovito, spremljajo ga gosta in nizka oblačnost, razburkano morje in plohe. Nastane, ko leži nad vzhodnim Sredozemljem območje visokega zračnega pritiska, nad Evropo pa območje nizkega zračnega pritiska.
Piha vzdolž celotne Jadranske obale. Kakšen južnik se bo razvil na Jadranu, je odvisno od poti premikanja, napredovanja, moči in oblike ciklona.
Oštro
Oštro je v Jadranu prehoden in kratkotrajen veter, ki piha iz južne (S) smeri.
Lebič
Lebič ali garbin je v Jadranu nevihtni jugozahodni (SW) veter, ki ga spremljajo močne padavine. Poleti nastane kot veter lokalne termične nevihte. V drugih letnih časih ima lebič izrazite ciklonalne (frontalne) karakteristike. Pihati začne, ko se pojavi južno ali jugozahodno od Jadrana anticiklon, obenem pa se s severa približuje močan ciklon. Takrat začne na Jadranu pihati južni ali jugozahodni veter. Zaradi gibanja ciklona vzdolž Jadrana veter čez nekaj časa naglo obrne smer na SW in doseže nevihtno moč. Temu vetru pravimo lebič. Največjo moč vetra spremlja najnižji zračni tlak. Takoj po prehodu ciklona se začne moč vetra naglo zmanjševati. Lebič ustvarja velike valove in na jadranski obali ogroža tista pristanišča, ki niso zavarovana pred jugozahodnimi vetrovi.
Ponente
Ponente je v Jadranu nevihtni veter, ki piha iz zahodne (W) smeri.
Maestral ali Maestro
Maestral je v Jadranu prijeten, priobalni, dnevni termični veter, ki piha z morja proti kopnemu, ker se kopno podnevi segreva hitreje kot morje. V Slovenskem primorju piha iz smeri zahod-severozahod (WNW), po večjem delu Jadrana iz severozahoda (NW), na skrajno južnem Jadranu pa celo iz zahoda (W). Pihati začne po 10. uri, okrog 14. ure doseže največjo moč okrog 4 Bf in preneha pihati pred sončnim zahodom.
