Portorož je urbano naselje na severni obali Piranskega zaliva v občini Piran, pa tudi najpomembnejši kopališki in zdraviliški kraj na slovenski obali. Razvil se je v zavetrni legi pod strmim flišnim grebenom. Pristanišče je zavarovano pred burjo. Portorož je izrazito turistični kraj s termalnim zdraviliščem, hoteli, marino, v bližini pa so Sečoveljske soline in manjše mednarodno letališče (IATA: POW, ICAO: LJPZ). V Portorožu delujejo Srednja pomorska šola Portorož, Fakulteta za pomorstvo in promet univerze v Ljubljani ter od leta 1995 Visoka šola za hotelirstvo in turizem. Tu ima svoj sedež ladjarsko podjetje Splošna plovba Piran.
Prva naselja ob istrski obali so nastala veliko pred prihodom Rimljanov, saj so imela zametke vsaj v grških, če ne starejših naselbinah. Zametke obalnih mest Pulja, Novigrada, Kopra in Pirana tako poznavalci uvrščajo v prvo tisočletje pred našim štetjem. Ko pa je na Jadranu zagospodaril Rim, so kolonisti iz Aquileie v Istri poselili predvsem že obstoječa naselja. Ponekod so še vidni ostanki rimskih pristanišč, stavb, tlakov, vodovodov, stanovanjskih stavb, obrtnih delavnic, tako ob obali kot v notranjosti, naj od njih omenimo samo ostanke manjšega pristanišča in ribogojnice v morju pri nekdanjem skladišču soli, na Fizinah. Arheološke najdbe na malo širšem območju Portoroža govorijo o živahni trgovinski menjavi, o bogatih in številnih posestvih, imenovanih »villae rusticae«, ki so ležale na zavetnih območjih in blizu pitne vode. Po prehodu Istre pod bizantinsko oblast je Istra zaradi napadov Langobardov in kasneje Obrov in Slovanov v političnem in kulturnem smislu razpadla. Šele Franki, ki so v Istri zavladali v drugi polovici 8. stoletja, so pričeli uveljavljati fevdalni družbeni red. Frankovski vojvoda Johannes je na nenaseljena in zapuščena območja Istrskega zaledja pošiljal slovanske naseljence, ki so poselili tudi okolico obalnih mest.
Iz nekaterih zgodovinskih virov je izpričano, da naj bi se leta 1202 prav v zaliv sv. Lovrenca (ob katerem leži današnji Portorož), zateklo ladjevje beneškega doža Enrica Dandola in leta 1380 ladjevje admirala Carla Zena. Območje današnjega Portoroža je bilo tedaj že poseljeno. Med prišleki so bili tudi redovniki, med prvimi so bili benediktinci. Samostan sv. Lovrenca s cerkvijo naj bi postavili na mestu starega rimskega objekta, na priobalnem griču, kjer danes stoji hotel Metropol. Po cerkvi sv. Marije Rožnovenske (Madonna delle Rose, Sancta Maria Roxe, Maria delle Rose) iz 13. stoletja, so leta 1251 Portoroški zaliv poimenovali »Portus Sanctae Mariae de Rosae«. Koprski škof Paolo Naldini jo omenja v svojem delu »Cerkveni krajepis« kot največjo, najbolj ljubko in pozornosti vredno. O njej je znano, da je bila koncem 18. stoletja zapuščena, od tedaj pa so izginile vse sledi, spomin nanjo ohranja le ime Portoroža.
Na območju današnjega Bernardina je frančiškanski red manjših bratov zgradil svoj samostan, katerega temelje je postavil sveti Janez Kapistran, ki se je v Istri ustavil leta 1451. Letnica posvetitve 1452 je izklesana v kamnu na fasadi, ob samostanu je stala kapela sv. Marije, posvečena leta 1490. Samostan s cerkvijo sv. Bernardina, posvečeno sv. Bernardinu Sienskemu, so ukinili leta 1809. Avstrijska vojska ga je spremenila v trdnjavo za obrambo zaliva, kasneje je služil carinski in davčni upravi. V drugi polovici preteklega stoletja so na tem kraju zgradili hotelski kompleks, od samostanske cerkve je danes ohranjen le zvonik in del prezbiterija.
Najstarejši gospodarski dejavnosti v preteklosti sta bila zagotovo tudi solinarstvo in ribolov. V 13. stoletju ju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. Soline v bližnji Luciji so bile sprva občinska last, kasneje pa jih je občina dala v zakup piranskim meščanom.
