Piran je obmorsko istrsko mesto na slovenski strani Piranskega zaliva, središče Občine Piran. Leži na samem rtu Piranskega polotoka, v neposredni bližini Portoroža.
S svojim mediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije. Veliko je sončnih dni. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov. Značilne so mile zime in vroča poletja, temperature se pozimi le redko spustijo pod ničlo.
V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo, tako da je Piran leta 1274 dobil statut. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.
Po propadu je Piran za kratek čas spadal pod Napoleonovo Francijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini leta 1812 prišlo do pomorske bitke med angleškimi in francoskimi bojnimi ladjami, znane kot bitka pri Piranu. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre. Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Piran po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter v obdobju med 2. svetovno vojno je bil s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa je bil del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je Piran postal slovensko obalno mesto. Zavetnik mesta je sveti Jurij.
Solinarstvo in pomen solin
Na območju današnje občine Piran so bile v preteklosti razvite različne gospodarske dejavnosti, prednjačile pa so kmetijstvo, ribištvo, pomorske dejavnosti, trgovina in solinarstvo. Solinarstvo in trgovanje s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih statutih iz leta 1274.
Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v 80. letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo vladavino Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga imeli na Paških solinah. Solinarji, mojstri s Paga, so prišli v Piran in pripravili solne bazene za nov način priprave tal v kristalizacijskih bazenih, kavedinih. Postopek vzgoje sedimentne plasti iz alg, sadre in solinskega blata na dnu bazenov za pobiranje soli, imenovane petola, je omogočil pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilno bele soli. Zaradi velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli.
Konec 14. stoletja je visoki urad v Benetkah Magistrato dei sali dovolil piranski komuni in njenim solinarjem, da so lahko pridelali 3.500 modijev soli letno. Na solni bazen je bilo dovoljeno pridelati 2 modija soli, kar v današnjih utežnih enotah pomeni približno 1940 kilogramov. Iz razpoložljivih arhivskih listin lahko sklepamo, da so imeli v piranski komuni 1.750 kristalizacijskih bazenov. Beneška republika je imela monopol nad pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. Z lokalnimi komunami je sklepala pet ali desetletne pogodbe, imenovane Mercati dei sali, s katerimi je urejala vse dejavnosti v zvezi s soljo ter delitev pridelka in zaslužka. Najstarejša tovrstna pogodba, ki je ohranjena v piranskem arhivu, je iz leta 1375. Količina pridelane soli se je v naslednjih obdobjih večala. Piranski komuni je v obliki dajatev pripadalo 1/7 pridelane soli.
