Biograd na Moru je mesto, sedež občine, morsko pristanišče in letovišče v Severni Dalmaciji, Hrvaška.
Biograd je obalno mesto in pristanišče v Pašmanskem kanalu, 30 km jugovzhodno od Zadra. Zgrajen je delno na polotoku in delno na celini v katero se na severu zajeda zaliv Bošana na jugu pa zaliv Soline. V Pašmanskem kanalu sta pred mestom dva manjša otoka: Planac in Sv. Katarina. V zalivu Soline je velika peščena plaža in mogočen borov gozd. Na koncu starega mestnega jedra Stari grad leži staro mestno pristanišče s pomolom, na koncu katerega stoji svetilnik, ki oddaja svetlobni signal: Z Bl 3s. Poleg starega pristanišča je še novo trajektno pristanišče, ki služi za trajektno povezavo na otok Pašman (Tkon). Pristanišče je zavarovano pred vsemi vetrovi, razen pred zahodnimi.
Biograd, v srednjem veku Alba Civitas, je verjetno nastal na ruševinah antične Blandone. Prvič se omenja v sredini 10. stoletja. Hrvaški kralj Petar Krešimir je 1050 v Biogradu ustanovil škofijo, moški in ženski benediktinski smamostan, ter cerkev sv. Ivana. 1102 so v Biogradu okronali hrvaškega kralja Kolomana ( Rex Hungariae et Dalmatie ). Leta 1125 je bilo mesto porušeno do temeljev. Ko so križarji na poti v Istanbul 1202 zavzeli Zadar, so se prebivalci Zadra umaknili v Biograd in ga poimenovali Stari Zadar ( Zara Vecchia ). V 13. in 14. stoletju so se menjali razni lastniki. Od 1409 do 1797 je bil pod oblastjo Benetk.
Iz preteklosti je v samem mestu ohranjenih malo arheoloških ostankov. V okolici, predvsem ob obali, pa so še vidni ostanki rimskih vil ( villae rusticae ). Iz starohrvaškega obdobja pa sta ostali dve cerkvi, raznovrsten nakit iz starohrvaške nekropole in razni kamniti fragmenti, ki so shranjeni v mestnem arheološkem muzeju.
